PREŽIVELI SMO ČETRTI MESEC – cepljenje, prvi osebni dokument in val utrujenosti
V kravici preživim ogromno časa in se vrtim za 90’, da imam dober pogled na televizijo
Spuščam tako visoke krike, da tuli sosedov pes
Nosim pleničke številka 3
Kažem izjemeno zanimanje za vse, kar mama stlači v usta
Bila sem cepljena
Imam že skoraj 7 kil
Ta mesec hitim, drvim, a nič ne naredim. Poznate občutek? Iz korita v pomivalni stroj, iz stroja v sušilni stroj, pospravim igralnico, kraljico odpeljem na dnevni obhod po Ljubljani, načrpam večerjo… in … zjutraj se zbudim, kot da dan prej ne bi naredila NIČ. Spet vse ”jovo na novo” bi rekli Štajerci. Če se mi ta mesec ne odpelje, sem dobra do demence.
Kljub vsej norišnici pa otrok potrebuje umirjeno življenje in vse kar pride zraven. Izabela lepo napreduje in vsak dan pokaže nekaj novega. Tudi ta mesec naju je pediatrinja pohvalila za pridobljeno težo, je pa ob zadnjem obisku sledilo veliko vprašanje – cepiti ali ne cepiti? Ne bom pametovala o razlogih za ali proti, saj je to odločitev vsakega starša, želim pa jasno in glasno povedati, da je Izabela cepljena (obvezno in dodatno) in da o odločitvi ni bilo nobenega dvoma. Drugega kot hudega krika pri otroku ni bilo zaznati, je pa mama zraven potočila gorilje solze. Patetično vem. Ampak še zmeraj se izgovarjam na hormone.
V tem mesecu pa sem potočila tudi precej solz sreče. To, da se zjočem ob vsakem nasmehu mojega otroka že veste, je pa tudi Blaž poskrbel, da sem od sreče skakala do plafona, ko je odlično igral na prestižnem turnirju Roland Garros. Vse lepo in prav dokler ni nastala panika, saj je želel, da čez noč spakirava kovčke za Pariz in prideva navijati. Bili sva navdušeni in v mislih že spakirani, ko sem se spomnila, da moj mali ilegalec nima osebnega dokumenta. Tako so vse sanje v trenutku padle v vodo, Izabela pa bo morala še malenkost počakati, da bo doživela svojo prvo teniško evforijo.
Pa še nekaj o stanju mame, na katere ob prihodu otroka vsi malo pozabijo. Zadnje čase se mi zdi, da sem pridobila super moč in postala nevidna za domače, predvsem, če se kje pojavim z Izabelo. Počutim se kot njena tajnica, katera je uporabna zgolj za dvig telefona in prevezavo, ko jo kličejo babice in dedki. Precej drugačno stanje od nosečnosti… Ampak dokler mi ona krade žaromete, se ne bom pritoževala. Sploh zato, ker sem preutrujena… Pravijo, da sta tretji in sedmi mesec kritična za mamo, ko mine adrenalin in nastopi val utrujenosti. No, pri meni se je slednje zgodilo v četrtem mesecu. Izabela je zadnje čase veliko bolj prisotna in igriva ter nekoliko slabše spi (v kosu 6 ur, nato pa se zbuja na 2-3 ure). Te nočne runde so me popolnoma izčrpale, še posebej, ker sem po naravi ena velika zaspanka, ki brez 10 urnega spanca praktično ne funkcionira.
Kot pa veste, izčrpanost navadno vodi v težave, predvsem, če dojiš in imaš požrešnega otroka, oziroma kot moja pediatrinja olepša ”Izabela pa res zelo rada je”. To pomeni, da bi bila cel dan na dojki ali na flaški in včasih se mi zdi, da že iz dolgčasa išče hrano. Kakorkoli, ponovno je ne dohajam in znova sem se znašla v situaciji, ko je bil na dojki vik in krik, ker ni bilo večerje. Sicer načeloma ne joka, ampak ko ni hrane, pa postane strah in trepet za mamo. Pravijo, da ko si lačen, si drugačen in še dobro, da so me napake izučile in tako sedaj nosim rezervo AM zmeraj in povsod s seboj (sedaj uporabljam zvečer mleko Novalac Night, če pa zmanjka čez dan pa Novalac 1) . Nikoli ne veš. Tako je prišlo prav tudi ta vikend na Štajerski, ko sem bila po celodnevnih pripravah na poroko tako izčrpana, da sem obležala. Takrat je na veliko presenečenje že babica sama vprašala, kje skrivam rezervo Novalac, da nahranimo tega našega lačnega in precej drugačnega otroka.
Če ta mesec preživim, se beremo v naslednjem, če zapisa ni, veste, da nisem zdržala do demence.
Vanesa S. , naslednjič že Vanesa R.
WE SURVIVED FOURTH MONTH – vaccination, first ID and exhaustion
I spend a lot of time on my tummy and I can even turn around
My high pitch voices make neighbor’s dog anxious
I am very interested in everything my mom eats
I was vaccinated
I weight almost 7 kilos
I’ve been running around this month, yet feels like I haven’t done a thing. From a sink to a dishwasher, from a washing machine to a dryer, I clean up her mess, take her around the block, pump her dinner.. and… the very next day I have to do all over again.
But despite all the chaos, a child needs a safe and calm environment. Izabela is doing really good and everyday she teaches me something new. Such a blast. And a new thing for this month was also the big decision – to vaccinate her or not.. I am not going to annoy with pros and cons, as I believe this is every parent decision, but I do want to make clear that Izabela is vaccinated. No consequences other that hysterical cry from the baby and the mom. I know.. I am pathetic. But I do still blame the hormones.
But this month was full of tears of happiness as well, as Blaž played really good at French Open. We were thrilled until there was a big panic, as he wanted us to come to support him in Paris. We were already packed in my mind, when I realized Izabela doesn’t have an ID. All dreams fell apart in a second and my baby is going to have to wait a bit more to experience her first tennis euphoria.
And now something about mom, which with arrival of the baby, everyone forget about. Lately I feel like I got a superpower to be invisible to my family, especially if I go somewhere with Izabela. Honestly, I am just her secretary she uses to pick up the phone, when grandparents call. But as long as she is stealing my spotlight I won’t complain… well I can’t, because I am too tired… so tired. They say the third and seventh month are the worst when all the adrenaline is gone and the wave of exhaustion knocks on your door. Well for me, this happened in fourth month. Lately Izabela is a lot more active and sleeps a bit less, and as I love to sleep, I walk around like a zombie. I can’t really function without my 10 hours of sleep.
And as you know, exhaustion usually leads to troubles. Again, I am not keeping up with her being hungry all the time. Luckily, previous mistakes tough me to always have a back up plan and to hide formula in my bag just in case, so we had no problems this weekend when we were visiting my parents.
Hopefully I survive this month in one piece. Month 5 bring it on!
With love,
Vanesa S.
Takeoff with love 