PA SMO PREŽIVELI PRVI TEDEN
Pa smo preživeli prvi teden. Mislim, da bi skoraj morali dobiti medaljo za to. Atija so na Ptuju z rdečim vinom zalili, mamico in Izabelo pa iz bolnice odpustili (to da rimam, je očitno že dober znak, da po tednu dni shajam s poporodnimi bolečinami). In smo odšli… Novim izzivom in zmagam naproti..
Sploh ne morem verjet, da je moj otrok že pihal prvo mini mini svečko. Čas preprosto beži pri nas doma. Dojenje, podiranje kupčka, previjanje, spanje in cartanje je postalo naša rutina. Ampak ta rutina je najboljši občutek, ko vidiš, da je otrok miren in zadovoljen. Sicer smo se prve dneve malce lovili, saj žal v Ljubljanski porodnišnici nisem dobila praktično nobenih informacij na oddelku (dojenje, handling, še za nego sem morala prositi, čeprav sem prvorodka in nisem imela pojma, kaj naj delam z otrokom – več o porodni izkušnji v naslednji objavi), sedaj pa sva z Blažem že kar suverena, le tu in tam se še nama tresejo roke, ko si predajava štruco ljubezni.
Sem pa v zadnjem tednu razmišljala predvsem o odločitvi, ki sva jo sprejela pred porodom in sicer bi vsem prvorodkam priporočala, da preživite prve trenutke brez mame ali tašče. Koliko mi je znano, večina novopečenih mamic za klic v sili pokliče babice in iskreno sem tudi sama razmišljala o tej opciji, predvsem zaradi strahu, kako bova kot neizkušena starša, obvladovala potrebe dojenčka. Z obema imam čudovit odnos in sta izjemni ženski, ampak na koncu sva z Blažem le sprejela odločitev, da se bova soočila z vsemi izzivi sama. Zakaj? Preprosto… Kot dober direktor, ki mora najprej vse naloge v podjetju obvladati sam, preden jih preda zaposlenim, meniva, da tudi dober starš mora najprej znati za otroka poskrbeti sam, preden jih da v varstvo babicam. Kajti po dveh tednih, ko babica odide, si ponovno sam in prestrašen. Drugi razlog pa tiči v tem, da so ti prvi trenutki najpombnejši za ustvarjanje družinskih vezi in odnosov med novorojenčkom, mamico in očijem. In po tednu dni sva zelo vesela, da sva se tako odločila! Ati je previl že kar nekaj plenic in opravlja vse svoje naloge (ki roko na srce, bi mu babica hitro in veseljem dajala potuho), sama pa sem zelo samozavesta pri vseh dnevnih rutinah, še posebej ko vidim, da otrok lepo napreduje (p.s. pri tehtanju smo zmeraj nad povprečjem).
Tako smo dokaj hitro našli svoj ritem, in strah je izginil, res pa je, da je Izabela zelo pridna in imava veliko srečo. Praktično od prihoda domov spimo vse noči, tako da moja utrujenost še ni nastopila.
Preveri tukaj, katere baby stvari so nepogrešljive v prvem tednu.
WE SURVIVED FIRST WEEK
And we survived the first week with out baby. I feel like we should get a medal for this. Daddy has been poured over with red vine (Slovenian tradition if it’s a girl) and mommy and Izabela had left the hospital.
I still can’t believe that my baby is already one week old. Time flies in our home and besides feeding, burping, pooping and napping I can’t seem to do anything else. But I am loving every second of it. Being a mom is the best feeling. When those little innocent eyes look at you, you get tons of energy to conquer the world. After one week I have to say we grew so much as a family and we are stronger than ever.
But I would definitely advise to all of you new mommies, you don’t need help of your mom or your mother in law. You and your partner are strong enough to survive the first week with a baby. That way you are forced to learn everything with the speed of light. Plus in these first day you develop a strong bond as a family.
With love,
Vanesa S.
Takeoff with love 